Ko so arheologi leta 1999 na vrhu vulkana Llullaillaco v argentinskih Andih odkrili tri mumificirana otroška telesa, so obstali pred prizorom, ki je bil skoraj neverjeten. Otroci so bili mrtvi približno pet stoletij, a so se zaradi izjemnega mraza in suhega gorskega zraka ohranili tako dobro, da so bili videti, kot bi zaspali šele pred kratkim.
Šlo je za dečka, starega približno sedem let, in dve deklici. Oblečeni so bili v dragocena oblačila, ob njih pa so ležali predmeti, ki so jih spremljali na zadnji poti. Niso umrli po naključju. Bili so žrtve enega najbolj pretresljivih verskih obredov inkovskega imperija.
Danes, več kot petsto let pozneje, njihova telesa razkrivajo nove skrivnosti. Znanstveniki so namreč ugotovili, da so Inki otrokom in drugim izbranim žrtvam pred smrtjo dajali različne psihoaktivne snovi. Nekatere so jim morda pomagale prestati naporno pot v gore, druge pa so jih lahko pomirile pred zadnjim dejanjem obreda.
Potovanje, s katerega ni bilo vrnitve
Inkovski imperij je v 15. in začetku 16. stoletja obsegal velik del zahodne Južne Amerike. Njegovi prebivalci so verjeli, da imajo gore, sonce in drugi naravni pojavi božansko moč. Posebej visoke gore so veljale za sveta mesta, kjer so bili ljudje najbližje bogovom.
Eden najpomembnejših obredov se je imenoval capacocha. Ob pomembnih dogodkih, kot so kronanje vladarja, njegova smrt, naravne nesreče ali drugi pretresi, so Inki izbrali otroke in mlade ženske, ki so jih darovali božanstvom. Izbrane žrtve so lahko prihajale iz različnih delov imperija. Pred žrtvovanjem so jih pogosto odpeljali v prestolnico Cuzco, nato pa so morale prepotovati dolge razdalje do oddaljenih gorskih svetišč.
Za mnoge je bila pot izjemno naporna. Vodila jih je čez visoke prelaze, po strmih pobočjih in v redek zrak, kjer že samo dihanje zahteva velik napor. Nekatera svetišča so stala več kot šest tisoč metrov nad morjem.
V očeh Inkov otroci niso bili zgolj žrtve. Verjeli so, da bodo po smrti postali posredniki med ljudmi in bogovi ter svojim skupnostim prinesli zaščito in naklonjenost božanstev.
Kaj so razkrili lasje in nohti?
O najnovejših ugotovitvah je poročala znanstvena revija Antiquity, ki je predstavila raziskavo mednarodne skupine pod vodstvom dr. Dagmare Socha z Univerze v Varšavi. Znanstveniki so s sodobnimi toksikološkimi metodami pregledali vzorce las in nohtov osmih mumificiranih oseb, žrtvovanih na različnih gorskih svetiščih v Peruju in Argentini.
Lasje in nohti so za takšne raziskave izjemno dragoceni. Med rastjo se vanje vgrajujejo sledovi različnih snovi, ki jih človek zaužije. Če se telo dobro ohrani, lahko znanstveniki te snovi odkrijejo še stoletja po smrti.
Pri vseh osmih mumijah so odkrili kokain, kar raziskovalci povezujejo z žvečenjem listov koke. Ti so imeli v inkovski družbi pomembno versko in vsakdanjo vlogo. Ljudje so jih uporabljali pri obredih, hkrati pa so jim pomagali premagovati utrujenost in lajšati težave zaradi velike nadmorske višine. Pri štirih mumijah so našli tudi dokaze o uživanju alkohola. Najverjetneje je šlo za čičo, tradicionalno pijačo iz koruze, ki je bila razširjena po inkovskem imperiju.
Raziskovalci domnevajo, da so z alkoholom žrtve pomirjali in jim zmanjšali občutljivost za dogajanje okoli njih, zlasti v zadnjih fazah obreda. Toda iz samih kemičnih sledov ni mogoče natančno ugotoviti, kdaj so pijačo zaužile ali kakšen učinek je imela nanje.
Skrivnost znamenite Juanite
Posebno pozornost je pritegnila ena najbolj znanih inkovskih mumij na svetu, deklica, imenovana Juanita oziroma Gospa z Ampata. Njeno telo so leta 1995 odkrili na perujskem vulkanu Ampato. Zaradi izjemne ohranjenosti je postala ena najbolj znanih prič starodavnih inkovskih žrtvovanj.
Zdaj so raziskovalci v vzorcu njenega nohta odkrili sledove harmina, psihoaktivne snovi, ki jo vsebujejo nekatere južnoameriške rastline, med drugim ovijalke iz rodu Banisteriopsis. Te rastline so znane tudi kot sestavine ajavaske, tradicionalnega napitka, ki ga nekatere južnoameriške skupnosti uporabljajo pri obredih. Prisotnost harmina sicer še ne dokazuje, da je Juanita pila prav ajavasko. Lahko je zaužila tudi drugačen pripravek iz rastline, ki vsebuje to snov.
Vseeno najdba odpira zanimivo vprašanje: ali so imela posamezna gorska svetišča svoje posebne obrede in so žrtvam dajali različne snovi glede na lokalne običaje?
Niso vsi obredi potekali enako
Prav razlike med mumijami so ena najpomembnejših ugotovitev nove raziskave. Čeprav je bila capacocha razširjena po velikem delu inkovskega imperija, očitno ni povsod potekala po povsem enakem vzorcu. Nekatere žrtve so pred smrtjo uživale alkohol, druge ne. Pri vseh so odkrili sledove koke, harmin pa so našli le pri Juaniti. To kaže, da so lahko svečeniki in lokalne skupnosti obrede prilagajali posameznim božanstvom, svetim krajem in tradicijam.
Raziskovalci zato menijo, da je bila capacocha precej bolj raznolika, kot so doslej sklepali iz zgodovinskih zapisov. Pomembno je tudi, da psihoaktivne snovi niso bile nujno namenjene samo omamljanju. Listi koke so imeli verski pomen in praktično vrednost na dolgih visokogorskih poteh, alkohol pa je bil del obredne kulture. Znanstveniki lahko ugotovijo, katere snovi so ljudje zaužili, precej težje pa je zanesljivo določiti, kaj so pri tem nameravali tisti, ki so obrede vodili.
Pet stoletij pozneje še vedno govorijo
Mumificirani otroci z Llullaillaca in drugih andskih vrhov so danes dragocen vir podatkov o življenju inkovskega imperija. Njihova telesa so se ohranila v razmerah, ki jih je težko primerjati s skoraj katerim koli drugim arheološkim okoljem. Znanstveniki lahko proučujejo njihovo prehrano, zdravje, izvor in celo spremembe v načinu življenja pred smrtjo. Vsaka nova raziskovalna metoda razkrije še kakšno podrobnost, ki je bila stoletja skrita.
Toda za vsemi kemičnimi analizami, številkami in znanstvenimi ugotovitvami ostaja pretresljiva človeška zgodba. Otroci, ki so jih Inki izbrali za posrednike med ljudmi in bogovi, so morali zapustiti svoje domove, prepotovati dolge razdalje in se povzpeti na nekatere najvišje vrhove sveta. Tam se je njihova življenjska pot končala. A mumije, ki so stoletja počivale v večnem ledu, danes počasi razkrivajo, kaj se je dogajalo na njihovem zadnjem potovanju v gore.
