Čarovnica na pragu sladko vabi

Saj zdaj že veste, kako je bilo. Ko pišem tole zgodbico, je bilo namreč še vse v zraku. Oziroma na plakatih, letakih in oglasih. Štirikrat ZA! Štirikrat PROTI. In tako naprej. Seveda, samo naprej!

Ko sva se pred desetimi dnevi vozila tja dol v dolino, je bilo res zelo pestro.

»Čarovnica stara na pragu stoji, ju kliče in vabi in sladko se smeji …« sem nenadoma začel recitirati. Mila soproga me je začudeno pogledala. »Kakšna čarovnica?«

Ah, kar tako, brez zveze. Včasih mi ob nekaterih dogodkih od nekod priplavajo pesmice, ki jih je pripovedovala babica. Potem mama, kasneje pa jaz svoji deci. Doma sem umetno inteligenco vprašal, od kod sploh ti verzi, a je samo blebetala. Eh, kaj pa Američani, ki mi poganjajo digitalno pamet, vedo o naših ponarodelih besedilih?

No, naj pojasnim: čarovnica je iz pravljice o Janku in Metki, tista ZA in PROTI sta pa gesli, ki smo ju gledali in poslušali pred referendumi. Ampak nekaj je vseeno na tem, se mi zdi.

-

Zadnjič smo s prijatelji obiskali Cankarjev dom. Zaradi koncerta imenitne skupine, ki obuja stare ljudske pesmi, seveda v sodobni preobleki. Dvorana je bila nabito polna!

Nekaj ur pred predstavo se je v preddverju prav tako trlo ljudi, ampak zavoljo drugih razlogov. Odvijal se je namreč Festival za tretje življenjsko obdobje. Pred začetkom koncerta smo malce postopali okoli praznih stojnic raznih društev, zavodov, nevladnih organizacij. Med njimi se je nenadoma zabliskala modro-rumena strankarska zastava.

»Oh, to bi morali videti!« je zavzdihnila znanka, ki smo jo srečali na obhodu. »Njihova stojnica se je dopoldne šibila od dobrot. Pijača, jedača, vse živo.«

Ja, starejši državljani moramo tudi jesti in piti, kaj hočemo.

-

Pred nekaj desetletji sta se na našem pragu na znamenitem klancu pojavila prijatelja.

»Hojla, za vaju imava super idejo!« je takoj na pragu vsa v ognju začela pripovedovati Jožica. »Če vplačata nekaj sto mark, bosta že čez teden ali dva bogata. Ti, Dore, boš končno lahko kupil nov avto.«

Avto? Najbrž je imela v mislih alfo? To sem si od nekdaj želel.

»Vidva samo plačata, nagovorita še dva ali več prijateljev, ki bodo prav tako vplačali nekaj sto mark, pa bo vse steklo kot po žnorci!«

Na, pa je moja »alfa« odrohnela po klancu navzdol nazaj, se pravi v moje sanje. A da grem še jaz zvonit pri prijateljih in jih cukat za rokave ter njihove marke? Saj nisem plehnjen.

Se morda še spominjate? Igrici se je reklo Catch the cash. Nekaj krjavljev je silno obogatelo, nekaj deset tisoč pa jih je ostalo z dolgimi nosovi. In brez mark. Kakšen je celo kam izginil, da je zadeva zastarala, potem pa se je zopet pojavil in se delal finega.

Zdaj menda nekatere politične stranke podobno nadvse umetelno nabirajo svoje člane, le da na malce bolj olikan način. Temu v sodobnem času namreč rečejo mreženje ali pa mrežni marketing. Bog jim daj zdravja! Pa seveda tudi drugim strankam, ki ne »mrežijo«, ampak samo nergajo in tarnajo ali pa molijo. Če sploh še znajo …

-

Ko sva po koncertu prispela nazaj v našo zasanjano vasico in se nato zjutraj še vsa zaspana zbudila, sem na okenski polici našel dva letaka. Seveda, da se ne bi prepirala. Dobila sva vsak svojega. Na prvi strani je bila naslikana prisrčna družinica, vsa srečna in nasmejana. Lepo.

»Aha,« sem pomislil. »Nemara štirikrat ZA ali štirikrat PROTI?«

Seveda ne, saprabolt. Očitno sva imela na obisku neke »priče«, kot jim pravijo.

Med drugim je pisalo: »Eden največjih Hudičevih trikov je ta, da je uspel ljudi preslepiti, češ da v resnici ne obstaja!«

Mene je že naplahtal. Menda tudi čarovnic ni več.

Ampak moja pesmica mi vseeno še kar odzvanja: »… ju kliče in vabi in sladko se smeji …«