Na dnu severovzhodnega Atlantika so po desetletjih zanemarjanja odkrili razpadajoče sode z radioaktivnimi odpadki, iz katerih v okolje uhaja onesnažen material. Odkritje francoske raziskovalne misije poraja vprašanja o dolgoročnem vplivu te jedrske zapuščine na globokomorske ekosisteme, čeprav izmerjena stopnja sevanja za zdaj po besedah strokovnjakov ne predstavlja neposredne katastrofe.
Med majem in junijem je ekipa strokovnjakov pod okriljem francoskega Nacionalnega središča za znanstvene raziskave z raziskovalno podmornico pregledala morsko dno na globini 4700 metrov. Posneli so skrb vzbujajoče stanje na desetine sodov. Kovinski vsebniki, ki naj bi radioaktivne snovi zadržali v betonski ali bitumenski matrici, so zaradi pritiska in slane vode močno zarjaveli, številni pa so celo popolnoma uničeni.
Rešitev z redčenjem
Odkritje obuja spomine na sporno prakso ravnanja z nevarnimi snovmi v času po drugi svetovni vojni. Med letoma 1949 in 1990 je 14 držav – med njimi prednjačijo Združeno kraljestvo, Francija in Belgija – v mednarodne vode odvrglo več kot 200.000 sodov radioaktivnih odpadkov. Takratna znanstvena in politična strategija je temeljila na predpostavki, ki so ji rekli rešitev z redčenjem. Računali so, da bosta ocean in čas nevtralizirala uhajajoče snovi prek naravnega razpada izotopov.
Odlaganje odpadkov v morje je kasneje močno omejila Londonska konvencija iz leta 1972, praksa pa je bila po mednarodnem pritisku dokončno prepovedana leta 1993. Od takrat so bila ta odlagališča, ki se raztezajo na skoraj 14.500 kvadratnih kilometrih globokomorskih ravnic, prepuščena sama sebi. Nihče ni spremljal stanja.
Oživitev zanimanja za to podvodno odlagališče se je začela junija 2025, ko je avtonomni robot UlyX v sklopu misije NODSSUM prvič skeniral majhen del območja. Robot je našel 3355 sodov na območju 163 kvadratnih kilometrov, kar pa je vsega dva odstotka celotne površine odlagališča.
Nenavaden pojav
Znanstveniki z raziskovalne ladje so nato med nedavno misijo opazili nenavaden pojav. Ironično je, da so razpadajoči sodi v sicer pusti globokomorski ravnici postali neke vrste umetni grebeni. Na teh strukturah danes uspevajo vetrnice, globokomorske spužve in raki.
Raziskovalci so zbrali vzorce vode, sedimentov in živali, ki živijo v neposredni bližini puščajočih sodov. Meritve na kraju samem so pokazale stopnje sevanja, ki presegajo prvotne napovedi, vendar še ne dosegajo kritičnih ravni. Glavno vprašanje sedaj je, ali se radionuklidi zaradi procesa bioakumulacije kopičijo v prehranjevalni verigi, kar bi lahko dolgoročno ogrozilo širši ekosistem.
Mednarodna organizacija OSPAR, ki je zadolžena za varstvo morskega okolja severovzhodnega Atlantika, že uporablja zbrane podatke za vzpostavitev strožjega nadzora nad tem območjem. Podrobne laboratorijske analize tkiv zbranih organizmov bodo trajale več mesecev, prvi celoviti rezultati o dejanskem obsegu biološkega vpliva pa bodo znani v začetku prihodnjega leta.
