V prvem delu smo raziskali, kako pametni telefoni in neprekinjena pozornost izčrpavajo naš živčni sistem. Ko se zavemo takšne pasti, ki jo nosimo s seboj v torbici ali žepu, pa se pogosto pojavi vprašanje, kako naj ugasnemo ta nezaželeni hrup. Odgovor se zagotovo ne skriva v zapletenih tehnoloških aplikacijah, ki obljubljajo digitalno razstrupljanje. Iskati ga moramo v tehnologiji, ki jo je človeštvo razvilo že pred stoletji – v tiskani knjigi.
Branje ni nekakšen intelektualni hobi ali prostočasna aktivnost. V svetu digitalne razdrobljenosti je poglobljeno branje v resnici nuja, ki jo potrebuje naše duševno stanje.
Ko drsimo po zaslonu pametnega telefona, naše oči in misli skačejo od ene (nepomembne) novice do druge. To miselno preskakovanje zahteva veliko energije. Nasprotno pa nas branje knjige prisili, da upočasnimo ritem in se osredotočimo na eno samo pripoved.
Usmerjena pozornost
Ta prehod iz razdrobljene v usmerjeno pozornost ima konkretne učinke. Leta 2009 je britanska raziskovalna skupina Mindlab International na Univerzi v Sussexu izvedla študijo o zmanjševanju stresa. Ugotovili so, da branje s papirja zniža raven stresa za neverjetnih 68 odstotkov. To je boljši rezultat, kot so ga izmerili pri poslušanju glasbe, pitju čaja ali sprehodu. Srčni utrip se umiri, mišična napetost popusti že po šestih minutah, ko v roke vzamemo knjigo.
»Izgubiti se v knjigi je popolna sprostitev. Vseeno je, katero berete. S tem, ko se popolnoma potopite v napeto zgodbo, pobegnete pred skrbmi in stresom vsakdanjega sveta ter preživite nekaj časa v svetu domišljije avtorja,« je komentiral kognitivni nevropsiholog dr. David Lewis, ki je vodil omenjeno študijo.
Ena najbolj zanimivih ugotovitev zadnjega desetletja je, kako branje (zlasti leposlovja) vpliva na našo socialno inteligenco. Psihologi temu pravijo krepitev teorije uma, naše sposobnosti, da razumemo, da imajo drugi ljudje prepričanja, želje in namene, ki so drugačni od naših.
Ko beremo roman, naši možgani obdelujejo besede, funkcionalne magnetne resonance pa pri tem kažejo, da se v času, ko beremo o liku, ki teče ali doživlja stisko, v naših možganih aktivirajo ista motorična in čustvena središča, kot če bi to počeli ali čutili sami. Knjiga nas dobesedno prisili, da stopimo v čevlje nekoga drugega.
Dr. Keith Oatley, zaslužni profesor kognitivne psihologije na Univerzi v Torontu in nagrajeni romanopisec, je lepo rekel, da »je leposlovje možganski simulator letenja«. »Tako kot se piloti učijo leteti v simulatorjih v varnem okolju, nam leposlovje omogoča varno vadbo razumevanja drugih in naših odnosov z njimi.«
Ta nevrološki trening empatije je ključnega pomena za ohranjanje naše človeškosti.
V nasprotju z govorom, ki se ga otroci naučijo naravno z opazovanjem in poslušanjem, branje ni zapisano v naših genih. Kot vrsta namreč nismo bili ustvarjeni zanj.
Prepletanje nevronskih mrež
Da bi lahko brali, morajo naši možgani s pomočjo nevroplastičnosti preplesti obstoječe nevronske mreže (ki so bile prvotno namenjene prepoznavanju obrazov in sledenju plena) v povsem nov sistem. Z rednim poglobljenim branjem tako dobesedno gradimo močnejše povezave med različnimi deli možganov, kar izboljšuje naše kritično razmišljanje in sposobnost reševanja kompleksnih problemov.
Nekateri strokovnjaki opozarjajo, da površno pregledovanje besedil na spletu ustvarja možgane, ki so sicer prilagojeni za hitrost in prekinjanje pozornosti, vendar pa so v takem stanju nezmožni globoke analize. Ko v roke vzamemo pravo knjigo, te globoke kognitivne mreže ponovno aktiviramo.
Ali povedano drugače: knjiga je zatočišče, prostor, kjer čas teče drugače in kjer ima naš um prostor, da zadiha, analizira in čuti brez algoritmov v ozadju, ki bi ga priganjali.
